Burgundija v 14. in 15. stoletju

Osebe, dogodki in pomen

Burgundija (francosko Bourgogne, nemško Burgund, angleško Burgundy) je danes regija na vzhodu Francije, v preteklosti pa je to ime označevalo več različnih političnih tvorb, ki so obstajale na tem območju.
 

Zgodovina do 14. stoletja

Vzhod današnje Francije je bil poseljen že od kamene dobe, ime Burgundija pa mu prinesejo Burgundijci, eno od selečih se germanskih plemen, ki se je po upadu moči Rimskega cesarstva naselilo v porečju reke Ren (okrog leta 411) in tam ustvarilo kraljestvo, ki je hitro širilo svoje meje. Leta 534 si jih podvržejo Franki, z razdelitvijo Frankovskega kraljestva leta 843 pa se ozemlje bivše kraljevine Burgundije razdeli na zahodni ali Francoski del, kjer nastane kasneje vojvodina Burgundija, in vzhodni del, pripadajoč Svetemu rimskemu cesarstvu, razdeljen na tri dele – Grofijo Burgundijo in kraljevini Zgornja Burgundija (tudi Cisjuranska Burgundija, okrog Ženevskega jezera) ter Spodnja Burgundija (ali Transjuranska Burgundija, pokrajina Provansa), ki se po letu 937 združita v Kraljevino Burgundijo, pogosteje imenovano Arles po njenem glavnem mestu.

Zahodni del burgundskih dežel v Svetem rimskem cesarstvu (grofija Burgundija in kraljevina Arles) sčasoma izgubijo svojo povezanost z imenom Burgundija. Grofija ga izpusti, danes je na tem mestu Francoska regija Franche-Comté (kar pomeni »svobodna grofija«). Ime »svobodna« je grofija dobila, ko se je leta 1033 njen grof Reanuld uprl poklonu cesarju. Kraljevino Arles njen zadnji kralj leta 1032 zapusti cesarju, dežela pa se nato začne drobiti. Ko leta 1378 cesar Karel IV. prepusti kraljevino Franciji, ta tudi uradno preneha obstajati.
 

Vojvodina Burgundija

Vojvodina oziroma sprva krajina (marchio) Burgundija je nastala leta 880. V tej majhni deželi je najprej vladala dinastija Ardenijcev, ki je bila tesno povezana s francoskim dvorom (drugi vojvoda Burgundije Rudolf oz. Raoul je postal kralj Francije). Leta 1004 je vojvodina prešla v roke Kapetingov (vojvoda je postal Robert I., mlajši brat kralja Henrika I.). Vojvodina je ostala v njihovih rokah več kot tri stoletja.

V tem obdobju Burgundija ne nastopa kot pomembna sila na evropskem ali francoskem ozemlju, vendar se tu odvijajo dogodki, ki močno vplivajo na krščansko cerkev. Benediktinski samostan Cluny je postal vodilni samostan tega meniškega reda. Tu postavijo katedralo, ki je bila dolgo časa največja (sedaj je v ruševinah), vpliv tega centra pa se je raztezal po vsej Evropi. Z uspehom reda je prišla tudi blaginja in z njo korupcija, odgovor nanjo pa je dal nov meniški red, cistercijani, ki jih je ustanovil bivši benediktinski menih Bernard iz Clunyja. Že v času njegovega življenja je nastalo več kot 500 cistercijanskih samostanov. Kot verski center, ki se je lahko kosal z Rimom, je Burgundija postala tudi središče umetnosti – tu sta se razvijala arhitektura in kiparstvo, nastajala so književna in glasbena dela.

Sčasoma so se pomembna področja Burgundije - Nevers, Macon in Langres začeli osamosvajati izpod nadzora burgundskega vojvode, dokler v 14. stoletju ti ne spremenijo svoje politike in začnejo širiti ozemlja vojvodine. Vojvoda Eudes IV. leta 1318 s poroko z Ivano III., grofico Burgundsko, pridobi grofiji Arras in svobodno grofijo Burgundijo. Njegov vnuk, vojvoda Filip I., je tik pred poroko z Margareto Damiperrsko, dedinjo Flandrije, pri 17. letih starosti v letu 1361 umrl za kugo. S tem je izumrla kapetinska dinastija burgundskih vojvod in vojvodina je prešla v last kralja Janeza II. Dobrega iz dinastije Valois.
 

Vojvoda Burgundije Filip Drzni  (Philippe le Hardi, Philip II. the Bold) 1342 – 1404, vojvoda 1363 – 1404

Prvi vojvoda Burgundije iz dinastije Valois, kralj Francije Janez Dobri, je vojvodino leta 1363 prepustil svojemu sinu Filipu Drznemu. Ta je takoj nadaljeval tam, kjer je zadnji kapetinski vojvoda odnehal, in 1369 se je poročil z Margareto, dedinjo Flandrije. Kljub temu, da je njegova žena dedovala šele leta 1384, pa je že pred tem odločno nastopal v svojih bodočih fevdih, kjer je pomagal zatreti upore, ki jih je vodilo mesto Ghent. Po letu 1384 je tako Filip Drzni poleg vojvodine Burgundije vladal še v petih grofijah – Flandriji, Burgundiji, Artoisu, Rethelu in Neversu. Učinkovito je reorganiziral nadzor novih dežel in postavil dva upravna centra – v Dijonu za južne dežele in v Lillu za severne dežele. S to centralizacijo je pravzaprav postavil temelje za bodočo uspešnost Burgundije. Do svoje smrti je k deželi uspel priključiti še nekaj manjših grofij, dosegel pa je, da je njegov mlajši sin postal dedič pomembne grofije Brabant. Filip Drzni je uspešno izkoristil krize sosednjih dežel za povečanje Burgundije – v tem času je Franciji vladal njegov nečak Karel VI., ki je duševno zbolel, Angliji je vladal neodločni Rihard II., cesar Svetega rimskega cesarstva Karel IV. pa je imel veliko domačih težav. Poskrbel je tudi, da je ozemlje ostalo čimbolj enotno tudi po dedovanju, saj je njegov sin Janez II. Neustrašni podedoval skoraj celotno burgundsko ozemlje.

Vojvoda Burgundije Janez Neustrašni  (Jean sans Peur, John II. the Fearless) 1371 – 1419, vojvoda 1404 – 1419

Janez II. Neustrašni je postal vojvoda leta 1404 in se kmalu zapletel v boj za francosko krono. Leta 1407 je dal po več sporih ubiti Ludvika Orléanskega, dediča krone in mlajšega brata duševno bolnega kralja Karla VI. Ko se je angleški kralj Henrik V. s svojo vojsko izkrcal v Franciji in zagrozil z napadom na Pariz, je Janez sodeloval v pogajanjih, vendar se njegove čete niso udeležile bitke pri Agincourtu, kjer so Francozi doživeli boleč poraz in kjer sta padla tudi njegova brata. Leta 1418 je Janez s svojo burgundijsko vojsko zasedel Pariz in se razglasil za kraljevega varuha. Dauphin (prestolonaslednik) Karel je pred zasedbo uspel uiti iz mesta in med pogajanji o predaji Pariza so Janeza, burgundskega vojvodo, na mostu ob mestu Montereau ubili Karlovi možje.

Vojvoda Burgundije Filip Dobri  (Philippe le Bon, Philip III. the Good) 1396 – 1467, vojvoda 1419 – 1467

Filip Dobri, dedič Ivana Neustrašnega, je Burgundijo popeljal do njenega vrhunca moči in bogastva, v času njegovega vladanja je vojvodina postala vodilni center umetnosti v Evropi. V zgodovino se je zapisal po svoji reorganizaciji uprave vojvodine, pokroviteljstvu številnih umetnikov in menjavanju svojega zavezništva z Anglijo in Francijo. Leta 1420, le leto po svoji namestitvi, se je odkrito postavil na stran Anglije. Njegove čete so leta 1430 ujele Ivano Orleansko in jo predale Angležem, ki so jo zaradi krivoverstva sežgali na grmadi. Leta 1435 je zamenjal svojo stran in napadel Angleže pri Calaisu ter priznal Karla VII. za kralja Francije. Kasneje je svojo politično usmeritev še večkrat zamenjal. Dejaven je bil tudi pri širjenju burgundskega ozemlja – leta 1429 je dodal Namur, 1432 Hainault, Holandijo, Frisijo in Zelandijo, podedoval je grofiji Brabant in Limburg ter mejno grofijo Antwerpen v letu 1430, v letu 1443 pa je kupil grofijo Luksemburg. Ne preseneča torej, da se je leta 1435 Filip začel nazivati z »velikim vojvodo Zahoda«. Filipov dvor je bil brez dvoma najsijajnejši v takratni Evropi. Kljub cvetočemu meščanstvu, s katerim je bil dvor v tesnih stikih, pa so dvorjani ohranjali svojo viteško kulturo. Leta 1422 je Filip zavrnil angleški Red podveze in v letu 1430 ustanovil svoj prestižni Red zlatega runa, ki ga je zasnoval na idealih vitezov okrogle mize.

Njegov dvor ni bil vezan na eno prestolnico, pač pa je potoval med kraji njegove vojvodine. Največkrat se je ustavljal v Bruslju, Bruggeju in Lillu. Prirejal je veličastna slavja, vitezi njegovega reda pa so potovali po Burgundiji in prirejali turnirje. Leta 1454 je poizkusil sprožiti križarsko vojno proti Otomanskemu cesarstvu, vendar se njegovi načrti niso uresničili.

Njegov dvor je kot najveličastnejši v Evropi postal priznan prvenec v okusu in modi, kar je brez dvoma pomagalo burgundski ekonomiji, saj so prestižni izdelki iz predvsem nizozemskih dežel postali iskani po vseh dvorih. Med njegovo vladavino so na primer najbogatejši angleški in drugi naročniki iluminiranih rokopisov prešli iz angleških in pariških delavnic na nizozemske. Sam Filip je po ocenah vojvodski zbirki dodal 600 rokopisov, kar ga postavlja za daleč najpomembnejšega mecena svoje dobe.

Spodbujal je tudi ostale umetnosti, saj je naročal mnogo tapiserij (ki jih je imel raje od slik), zlatnine in draguljarskih izdelkov ter ostalih umetniških del. Med njegovo vladavino je burgundska šola skladateljev in pevcev postala glasbeni center Evrope.

Filip Dobri je umrl leta 1467 v Bruggeju.

Vojvoda Burgundije Karel Drzni  (Charles le Téméraire, Charles I. the Bold) 1433 – 1477, vojvoda 1467 – 1477

Naslednik Filipa Dobrega je Karel Drzni (tudi Karel Zaletav), ki so ga povzdignili v viteza Reda zlatega runa že v starosti 20 dni. Nadaljeval je očetove težnje k združitvi severnih in južnih dežel vojvodine. Kljub trem ženam je imel le enega potomca, hči Marijo, dedinjo celotne vojvodine Burgundije. Tudi njegova politika je bila polna preobratov, večino življenja je bil v sporu s francoskim kraljem Ludvikom XI. Kot vojaški poveljnik je bil sprva zelo uspešen, vendar so ga tudi njegovi sodobniki označili za krutega, saj je kar nekaj domačih uporov zadušil zelo krvavo (tudi s pobitjem celotnega prebivalstva upornega mesta). Reorganiziral je burgundsko vojsko, vanjo vključil več angleških in italijanskih najemnikov ter povečal številčnost topništva. Zaradi svoje osredotočenosti na politično in vojaško kariero njegov dvor ni dosegal sijaja iz časov Filipa Dobrega, prav tako se je zmanjšal njegov vpliv na umetniške in modne tokove.

Z agresivno politiko, pa tudi vojaško močjo, je povečal in povezal ozemlje Burgundije, vrhunec njegovih stremenj pa je bil poizkus ustanovitve lastnega neodvisnega kraljestva. Okronal naj bi ga cesar Svetega rimskega cesarstva Friderik v Trierju, vendar do tega dogodka nikoli ni prišlo. Njegova politika mu je prinesla veliko sovražnikov, ki so se mu nazadnje s skupnimi močmi uprli. Od leta 1474 je bil v neprestanih bojih, leto kasneje je zasedel mesto Nancy v Lorraini, nato pa dvakrat doživel hud poraz proti švicarski vojski, ki je praktično uničila njegovo vojsko. Izgubil je tudi mesto Nancy, vendar je zbral nove enote in se januarja 1477 podal na ponovno osvojitev mesta. Zaradi ostre zime je njegova vojska utrpela hude izgube že pred bojem, in v bitki pri Nancyju je izgubil življenje tudi sam – njegovo truplo, ki so ga močno ogrizli volkovi, je po starih ranah in brazgotinah prepoznal šele njegov osebni zdravnik.

Karla Drznega so pogosto označevali za zadnjega predstavnika fevdalnega mišljenja – vojščaka slepega poguma, vendar zanj ne moremo reči, da je tako kot njegov oče utelešal viteškega duha. V zadnjih letih njegovega življenja so njegova kruta dejanja mejila na duševno bolezen.

Po njegovi smrti se je za bogato Burgundijo razvila prava tekma, saj je le-ta pripadla njegovi edini dedinji hčeri Mariji. Tako francoski kralj Ludvik XI. kot cesar Friderik III. sta imela neoženjene sinove. Ludvik je nespametno začel z vojaško močjo zasedati ozemlja ob meji, kar je seveda dalo veliko prednost cesarju Svetega rimskega cesarstva Frideriku. 

Vojvodinja Burgundije Marija Burgundska ali Marija Bogata  (Marie de Bourgogne, Mary of Burgundy) 1457 – 1482, vojvodinja 1477 – 1482

Marija je postala vojvodinja Burgundije po smrti njenega očeta leta 1477, stara le 19 let. Francoski kralj Ludvik XI. jo je želel prisiliti v poroko s svojim sinom Karlom (tudi z vojaškimi sredstvi), vendar se je Marija zatekla v severne dežele svoje vojvodine (Flandrija, Brabant, Hainaut in Nizozemska), kjer jim je za pomoč ponudila mnogo privilegijev, predvsem vse tiste, ki so jih te dežele izgubile v bojih z njenim očetom. Po vzpostavitvi miru je izbrala med vsemi snubci svojega bodočega moža in 18. avgusta 1477 se je poročila z nadvojvodo Maksimilijanom Habsburškim, kasnejšim cesarjem Svetega rimskega cesarstva Maksimilijanom I. Kljub zahtevam Francije do burgundskih dežel so naslednja leta minila razmeroma mirno, leta 1478 se jima je rodil sin Filip (Lepi), leta 1482 pa je Marija nepričakovano umrla pri padcu s konja.

Maksimilijan I. Habsburški (1459 – 1519), vojvoda 1477 – 1482 skupaj z ženo; regent 1482 – 1494

Po Marijini smrti je francoski kralj Ludvik uveljavljal salijsko pravo (dedovanje le po moški liniji) in od Maksimilijana zahteval Burgundijo in pripadajoče dežele. Jedro burgundskih dežel, vojvodina Burgundija, je po sporazumu pripadla francoski kroni. Maksimilijan je preostalim deželam – Svobodni grofiji Burgundiji ter nizozemskim državam (odslej znanim tudi kot Burgundski krog) - vladal kot regent v imenu sina Filipa Lepega. Po številnih pogajanjih in menjavah dežel je po letu 1493 prepustil vladanje burgundskih dežel takrat 16-letnemu Filipu Lepemu. Ta je s poroko z Ivano Blazno za kratek čas zavladal tudi španski Kastilji, vendar je umrl razmeroma mlad. Njegov sin Karel V. je kot cesar Svetega rimskega cesarstva vladal cesarstvu, »v katerem sonce nikoli ne zaide«. V njem so imele bivše burgundske dežele še vedno pomembno mesto. Habsburžani so poleg samega ozemlja od Burgundije prevzeli še mnogo več – dvorjansko kulturo, nagnjenost k mecenstvu, postali so tudi širitelji Reda zlatega runa.

Ko gledamo na zemljevid Evrope v 15. stoletju, je videti Burgundija pod vladavino Valoajcev zelo nenavadna dežela. Od južnih predelov, svobodne grofije v bližini Ženevskega jezera, do severa Nizozemske je skoraj 800 kilometrov, in posamezne grofije tudi v času svojega največjega obsega pod vladavino Karla Drznega niso bile popolnoma povezane med seboj, v obdobju Filipa Dobrega pa je bila vrzel med južnim in severnim delom Burgundije kar 200 kilometrov. Na vzhodni in zahodni del jo delita dve pomembni ločnici – rečna dolina (rek Meuse in Saone) ter meja med francoskim kraljestvom in Svetim rimskim cesarstvom. Razpotegnjenost dežel je zagotovo predstavljala ovire, saj je sporočilo od Dijona do Bruslja lahko potovalo teden dni, vendar pa je bila ravno ta značilnost tudi eden od faktorjev uspeha Burgundije. Dežela je vsebovala zelo različne naravne vire, od vina, soli, gozdov z lesom in divjadjo na jugu, do severnih dežel, kjer so stala takratna največja in najbogatejša mesta Evrope.

Literatura:

-          Wikipedija (gesla Burgundija in burgundski vojvode)

-          Andrew Jotischky, The Penguin Historical Atlas of the Medieval World, 2005

-          Nicholas Michael, Armies of Medieval Burgundy (Osprey), 1983

-          spletna stran z družinskim drevesom burgundskih vojvod: http://www.friesian.com/flanders.htm#burgundy

-         spletna stran z odlomki knjige Richarda Vaughana, Valois Burgundy, 1975: http://employees.oneonta.edu/
farberas/arth/arth214_folder/burgundian_expansion.html