Treningi po
programu Druščine zlate ostroge
Trening in študij srednjeveških bojnih veščin je dejavnost, ki je v
Druščini najbolj razširjena že od samega začetka in v katero smo do sedaj
najbolj vlagali ter jo razvijali. Skozi leta smo spoznavali nove primarne
vire, nova znanja in se učili od bolj izkušenih, da bi lahko razvili svoj
program učenja in treniranja srednjeveških bojnih veščin. V Druščini
prevladujoče mišljenje namreč odraža naklonjenost k programu kot potrebni
osnovi za kontinuiran študij, pri čemer ima najnaprednejša skupina stalno
možnost učiti se novih veščin in jih s svojimi izkušnjami predelovati v
elemente programa, katerega lahko stalno in neodvisno uporabljajo mlajši
člani in začetniki.
Prvi
stadij, ki traja še sedaj, saj se vsi zavedamo, da smo pri študiju
srednjeveških bojnih veščin še bolj pri začetku, je zbiranje znanj, veščin
in izkušenj v skupni bazen znanj. Nič namreč ne pomaga, če se določena
skupina, ki prične z raziskovanjem in vadbo, ne ukvarja tudi z mislijo na
prenos znanja naprej drugim skupinam posameznikov. Taka skupina
raziskovalcev srednjeveških bojnih veščin lahko nehote zapade v hermetizem
in kljub temu, da odlično interpretira vire in napreduje do visoke ravni
veščine, ostane njeno znanje in veščina dostopna le njenim članom, ostala
skupnost zainteresiranih in resnih učencev pa ostane zunaj tega kroga.
Tudi če se taka napredna skupina nekoč odloči odpreti svoje vrste novim
članom, nima mehanizmov in procesov, da bi le-ti uspešno prišli do splošne
ravni veščine, brez da bi skupina morala zamrzniti svoje raziskovanje in
se posvetiti izključno učenju svojih začetnikov. Oziroma mora take
mehanizme in procese šele razviti in jih preko izkušenj dodelovati, kar pa
spet časovno vpliva na delo najnaprednejših članov.
Če pa obstaja skupen bazen znanj, v katerega se stekajo ugotovitve in
dognanja raziskovalcev in pionirjev interpretacij, pa je s tem
zagotovljena kontinuiteta študija srednjeveških bojnih veščin je položen
temeljni kamen za trening le-teh.
V
Druščini zlate ostroge v ta bazen znanj dodajamo iz spoznavanj,
preučevanja in praktično interpretacijo primarnih virov (praviloma so to
faksimile ali prepisi mojstrov iz 15. in 16. stoletja), dosegljivih
sekundarnih virov ostalih sodobnih raziskovalcev in interpretov
srednjeveških bojnih veščin ter sodelovanjem na različnih učnih dogodkih,
kot si jih lahko privoščimo. Knjige, korespondenca po elektronski pošti in
potovanja na razne seminarje so metode, s katerimi se na praktični ravni
izvaja prvi omenjeni stadij študija srednjeveških bojnih veščin.
Drugi
stadij, ki nato stopi v ospredje za tiste, ki bi iz tega bazena znanj
črpali, pa je pretvoriti vsa zbrana znanja in izkušnje v primerno obliko.
Enovrstični zapiski, ki so pravzaprav le opomnik za določeno tehniko ali
družino tehnik, so lahko zelo v pomoč nekomu, ki je te tehnike
interpretiral, nič pa ne pomagajo nekomu, ki se s takimi tehnikami prvič
sreča. Zato je treba vsa znanja in izkušnje v bazenu znanj ubesediti tako,
da dejansko služijo kot pisani vir pri izvajanju tehnik in so pri tem
vpeti v dolgotrajneši proces študija veščin - niso instant navodila.
Na tej stopnji so znanja in izkušnje sistematično porazdeljeni v družine,
kategorije, procese in jih je lažje obravnavajo tisti, ki niso sami
sodelovali pri raziskovanju in interpretiranju. Nastanejo sekundarni viri,
ki primarne vire približajo sodobnim učencem in služijo kot neke vrste
učbeniki ali opora pri treningu srednjeveških bojnih veščin.
V
Druščini se v tem obdobju s tem stadijem spopada vsak raziskovalec na svoj
način. Kako beleži svoje ugotovitve in kako jih arhivira, je stvar
posameznikove delovne prakse, vendar pa, kadar gre za sistematiziranje že
obstoječega bazena znanj, se poslužujemo metod primarnih virov in
prevzemamo veliko razdelitev starih mojstrov. Pri tem stvari iz praktičnih
razlogov posodobimo (in pazimo, da ne zadiramo pri tem v samo vsebino),
vendar se trudimo ne razvijati nekih samosvojih sistemov, ki bi konec
koncev bili le kopija že obstoječih, primarnih.
Tretji
stadij na praktični ravni povezuje prej naštete primarne vire, skupino
raziskovalcev in avtorje sekundarnih virov ter mlajše učence veščine in
začetnike. Gre za dejanski učni proces, ki pa se mora pričeti in izvajati
vodeno, po nekakšnem učnem načrtu, saj smo časovno žal omejeni in moramo v
tem časovnem okviru delovati čimbolj učinkovito, po drugi strani pa želimo
ustvariti čimmanjkrat prekinjan proces učenja od samih začetkov in naprej.
Gradivo za ta učni proces temelji na vajah in razlagah, ki izvirajo iz
sistematiziranih znanj in izkušenj obstoječega bazena znanja. Jasno, da se
gradivo periodično ovrednoti, na podlagi izkušenj tudi dopolni in
prilagodi ter zmeraj skuša ostati aktualno in sodobno.
Poleg tega je že pri skupini začetnikov moč opaziti težnjo po tem, da se v
vodenje skupine vključuje vse več starejših in izkušenejših učencev
srednjeveških bojnih veščin. Iz tega želimo potegniti korist za same
vaditelje, saj z izkušnjo poučevanja sami lahko spoznavajo določene
procese in tehnike iz druge perspektive, poleg tega pa je to nadvse
koristno za začetnike, saj so deležni veliko več izkušenj in pogledov na
veščine, kot pa bi lahko realno pričakovali od samo ene osebe.
Gradivo v tem primeru nudi enaka izhodišča, na katerih vaditelji gradijo
svoje poučevanje, tako poskušamo obdržati konstistenten sistem in čimmanj
begati začetnike z različnimi pristopi.
Jasno,
da na tej stopnji v Druščini prihaja do največ spreminjanja in
prilagajanja. Zato je ravno pri stopnji začetnikov iz leta v leto več
sprememb, kar pa štejemo za dobro, saj se spremembe vršijo vsako leto na
višji in kvalitetnejši ravni. Nadaljevalna skupina je pri nas v vlogi
ledolomilca, saj je tista, ki iz bazena znanj ustvarja in izvaja
interpretacije, ki jih potem sistematiziramo. Ker pa ustroj Druščine
določa smernice študija srednjeveških bojnih veščin, obstajajo katalogi
znanj (najpopolnejši je, seveda, za skupino začetnikov), ki določajo
potrebna minimalna znanja. Compagnoni Druščine zlate ostroge se pojavljamo
namreč tudi na javnih prireditvah, pri čemer ne odstopamo od kriterija
zgodovinske točnosti izvajanih bojev, verjetnosti in uporabnosti
prikazanih tehnik v boju in kriterija varnosti. Zato smo za vse, ki želijo
javno nastopati, določili minimum znanj in veščine in kot način
preverjanja tega minimuma sestavili teste, ki jih kandidati opravljajo
načeloma enkrat letno in sicer na koncu programa začetne stopnje.
Začetniki se torej spoznavajo z mečem (dosegajo tudi teoretično znanje v
povezavi z njim, se pravi s terminologijo, ki se uporablja pri orožju,
tehnikah in opremi), s prvinami gibanja mečevalca, osnovnimi udarci in
paradami ter v drugi polovici programa pričenjajo spoznavati lastnosti
dela v parih, se pravi proti nasprotniku. V vsakem trenutku so pod
nadzorom vaditelja in delajo predpisane vaje po navodilih. Tako imenovanih
prostih bojev na tej stopnji nikakor ni moč spoznavati, prav tako
poskušamo začetnike navajati na mentaliteto, ki v tem času označuje študij
srednjeveških bojnih veščin - pomembnost ponavljajoče se vadbe ali z
žargonskim izrazom - drila. Nočemo izpuščati niti elementa discipline ter
sodelovanja v večjih skupinah, kar je po našem skupnem mnenju izjemnega
pomena za čimvarnejše vadbeno okolje in spoštovanje do »sošolcev« in
veščin samih.
Navadno se vsak sklop prične z razlago vaditelja in prikazom učne snovi,
nato pa začetniki vadijo v ponavljajočih se ciklusih. |
Zavedamo se, da je študij srednjeveških bojnih veščin dolgotrajen proces
za posameznika, ki ga otežuje dejstvo, da danes ne obstaja niti en živ
mojster, ki bi bil nosilec kontinuitete teh veščin. Pravijo, da so zadnji
pravi mečevalski mojstri umrli v jarkih prve svetovne vojne. Skupine, ki
zbiramo gradivo iz virov in ga interpretiramo, smo razpršene po vsej
Evropi (nekaj zelo dobrih interpretov je tudi v ZDA in Kanadi) in se šele
v zadnjih letih s tehnologijo elektronske komunikacije in svetovnega
spleta povezujemo ter izmenjujemo izkušnje ter tvorimo bazen znanj.
Kakorkoli že, tako sedanje stanje nas ne sme prestrašiti in odvrniti od
namere obuditi veščine, ki so bile ena osnovnih metod pri ustvarjanju
naših kultur in evropske civilizacije. Namen obujanja teh veščin ni želja
po vnovični javni uporabi le-teh, ne gre za izpopolnjevanje v bojni
usposobljenosti posameznika v sodobnem svetu, temveč gre za odkrivanje
določenih znanj in veščin v njihovem pravem okolju in ne zgolj v okolju
literarne, likovne ali gledališke umetnosti. Srednjeveške bojne veščine
želimo iz statičnosti platna, papirja in okvirja odra spraviti na raven
posameznikovega odločanja na podlagi opazovanja svojega okolja in
upoštevanja svojega namena.
Pri
študiju in vadbi srednjeveških bojnih veščin ne ustvarjamo sodobnega
bojnega viteštva, ne sestavljamo sodobnega bojevnika in ne poustvarjamo
neke želje po sistematiziranem nasilju. Če pa sama zagnanost
posameznikov-učencev, njihova predanost, resnost in požrtvovalnost v
procesu študija in vadbe na površje izvablja morda že anahronistične
pojme, ki zadevajo pozitivne človeške lastnosti, potem je ta dejavnost še
toliko bolj dobrodošla in toliko bolj razumemo besede starih mojstrov, ki
veščinam bojevanja velikokrat pridajajo pridevnik »plemenit«. |