Treningi po programu Druščine zlate ostroge

Trening in študij srednjeveških bojnih veščin je dejavnost, ki je v Druščini najbolj razširjena že od samega začetka in v katero smo do sedaj najbolj vlagali ter jo razvijali. Skozi leta smo spoznavali nove primarne vire, nova znanja in se učili od bolj izkušenih, da bi lahko razvili svoj program učenja in treniranja srednjeveških bojnih veščin. V Druščini prevladujoče mišljenje namreč odraža naklonjenost k programu kot potrebni osnovi za kontinuiran študij, pri čemer ima najnaprednejša skupina stalno možnost učiti se novih veščin in jih s svojimi izkušnjami predelovati v elemente programa, katerega lahko stalno in neodvisno uporabljajo mlajši člani in začetniki.

Prvi stadij, ki traja še sedaj, saj se vsi zavedamo, da smo pri študiju srednjeveških bojnih veščin še bolj pri začetku, je zbiranje znanj, veščin in izkušenj v skupni bazen znanj. Nič namreč ne pomaga, če se določena skupina, ki prične z raziskovanjem in vadbo, ne ukvarja tudi z mislijo na prenos znanja naprej drugim skupinam posameznikov. Taka skupina raziskovalcev srednjeveških bojnih veščin lahko nehote zapade v hermetizem in kljub temu, da odlično interpretira vire in napreduje do visoke ravni veščine, ostane njeno znanje in veščina dostopna le njenim članom, ostala skupnost zainteresiranih in resnih učencev pa ostane zunaj tega kroga. Tudi če se taka napredna skupina nekoč odloči odpreti svoje vrste novim članom, nima mehanizmov in procesov, da bi le-ti uspešno prišli do splošne ravni veščine, brez da bi skupina morala zamrzniti svoje raziskovanje in se posvetiti izključno učenju svojih začetnikov. Oziroma mora take mehanizme in procese šele razviti in jih preko izkušenj dodelovati, kar pa spet časovno vpliva na delo najnaprednejših članov.
Če pa obstaja skupen bazen znanj, v katerega se stekajo ugotovitve in dognanja raziskovalcev in pionirjev interpretacij, pa je s tem zagotovljena kontinuiteta študija srednjeveških bojnih veščin je položen temeljni kamen za trening le-teh.

V Druščini zlate ostroge v ta bazen znanj dodajamo iz spoznavanj, preučevanja in praktično interpretacijo primarnih virov (praviloma so to faksimile ali prepisi mojstrov iz 15. in 16. stoletja), dosegljivih sekundarnih virov ostalih sodobnih raziskovalcev in interpretov srednjeveških bojnih veščin ter sodelovanjem na različnih učnih dogodkih, kot si jih lahko privoščimo. Knjige, korespondenca po elektronski pošti in potovanja na razne seminarje so metode, s katerimi se na praktični ravni izvaja prvi omenjeni stadij študija srednjeveških bojnih veščin.

Drugi stadij, ki nato stopi v ospredje za tiste, ki bi iz tega bazena znanj črpali, pa je pretvoriti vsa zbrana znanja in izkušnje v primerno obliko. Enovrstični zapiski, ki so pravzaprav le opomnik za določeno tehniko ali družino tehnik, so lahko zelo v pomoč nekomu, ki je te tehnike interpretiral, nič pa ne pomagajo nekomu, ki se s takimi tehnikami prvič sreča. Zato je treba vsa znanja in izkušnje v bazenu znanj ubesediti tako, da dejansko služijo kot pisani vir pri izvajanju tehnik in so pri tem vpeti v dolgotrajneši proces študija veščin - niso instant navodila.
Na tej stopnji so znanja in izkušnje sistematično porazdeljeni v družine, kategorije, procese in jih je lažje obravnavajo tisti, ki niso sami sodelovali pri raziskovanju in interpretiranju. Nastanejo sekundarni viri, ki primarne vire približajo sodobnim učencem in služijo kot neke vrste učbeniki ali opora pri treningu srednjeveških bojnih veščin.

V Druščini se v tem obdobju s tem stadijem spopada vsak raziskovalec na svoj način. Kako beleži svoje ugotovitve in kako jih arhivira, je stvar posameznikove delovne prakse, vendar pa, kadar gre za sistematiziranje že obstoječega bazena znanj, se poslužujemo metod primarnih virov in prevzemamo veliko razdelitev starih mojstrov. Pri tem stvari iz praktičnih razlogov posodobimo (in pazimo, da ne zadiramo pri tem v samo vsebino), vendar se trudimo ne razvijati nekih samosvojih sistemov, ki bi konec koncev bili le kopija že obstoječih, primarnih.

Tretji stadij na praktični ravni povezuje prej naštete primarne vire, skupino raziskovalcev in avtorje sekundarnih virov ter mlajše učence veščine in začetnike. Gre za dejanski učni proces, ki pa se mora pričeti in izvajati vodeno, po nekakšnem učnem načrtu, saj smo časovno žal omejeni in moramo v tem časovnem okviru delovati čimbolj učinkovito, po drugi strani pa želimo ustvariti čimmanjkrat prekinjan proces učenja od samih začetkov in naprej. Gradivo za ta učni proces temelji na vajah in razlagah, ki izvirajo iz sistematiziranih znanj in izkušenj obstoječega bazena znanja. Jasno, da se gradivo periodično ovrednoti, na podlagi izkušenj tudi dopolni in prilagodi ter zmeraj skuša ostati aktualno in sodobno.
Poleg tega je že pri skupini začetnikov moč opaziti težnjo po tem, da se v vodenje skupine vključuje vse več starejših in izkušenejših učencev srednjeveških bojnih veščin. Iz tega želimo potegniti korist za same vaditelje, saj z izkušnjo poučevanja sami lahko spoznavajo določene procese in tehnike iz druge perspektive, poleg tega pa je to nadvse koristno za začetnike, saj so deležni veliko več izkušenj in pogledov na veščine, kot pa bi lahko realno pričakovali od samo ene osebe.
Gradivo v tem primeru nudi enaka izhodišča, na katerih vaditelji gradijo svoje poučevanje, tako poskušamo obdržati konstistenten sistem in čimmanj begati začetnike z različnimi pristopi.  

Jasno, da na tej stopnji v Druščini prihaja do največ spreminjanja in prilagajanja. Zato je ravno pri stopnji začetnikov iz leta v leto več sprememb, kar pa štejemo za dobro, saj se spremembe vršijo vsako leto na višji in kvalitetnejši ravni. Nadaljevalna skupina je pri nas v vlogi ledolomilca, saj je tista, ki iz bazena znanj ustvarja in izvaja interpretacije, ki jih potem sistematiziramo. Ker pa ustroj Druščine določa smernice študija srednjeveških bojnih veščin, obstajajo katalogi znanj (najpopolnejši je, seveda, za skupino začetnikov), ki določajo potrebna minimalna znanja. Compagnoni Druščine zlate ostroge se pojavljamo namreč tudi na javnih prireditvah, pri čemer ne odstopamo od kriterija zgodovinske točnosti izvajanih bojev, verjetnosti in uporabnosti prikazanih tehnik v boju in kriterija varnosti. Zato smo za vse, ki želijo javno nastopati, določili minimum znanj in veščine in kot način preverjanja tega minimuma sestavili teste, ki jih kandidati opravljajo načeloma enkrat letno in sicer na koncu programa začetne stopnje.

Začetniki se torej spoznavajo z mečem (dosegajo tudi teoretično znanje v povezavi z njim, se pravi s terminologijo, ki se uporablja pri orožju, tehnikah in opremi), s prvinami gibanja mečevalca, osnovnimi udarci in paradami ter v drugi polovici programa pričenjajo spoznavati lastnosti dela v parih, se pravi proti nasprotniku. V vsakem trenutku so pod nadzorom vaditelja in delajo predpisane vaje po navodilih. Tako imenovanih prostih bojev na tej stopnji nikakor ni moč spoznavati, prav tako poskušamo začetnike navajati na mentaliteto, ki v tem času označuje študij srednjeveških bojnih veščin - pomembnost ponavljajoče se vadbe ali z žargonskim izrazom - drila. Nočemo izpuščati niti elementa discipline ter sodelovanja v večjih skupinah, kar je po našem skupnem mnenju izjemnega pomena za čimvarnejše vadbeno okolje in spoštovanje do »sošolcev« in veščin samih.
Navadno se vsak sklop prične z razlago vaditelja in prikazom učne snovi, nato pa začetniki vadijo v ponavljajočih se ciklusih.

Nadaljevalna skupina se na osnovi v začetniški skupini pridobljenega znanja sooči s poglobljenim spoznavanjem gibanja mečevalca in samega meča, pri čemer so v pomoč naprednejše tehnike, ki jih vadimo v parih, pri čemer skušamo večkrat menjati vadbenega nasprotnika (z namenom pridobiti si izkušnje v delu s čimveč različnimi nasprotniki). Vsak sklop se ravno tako prične z razlago, vendar se preko interpretacije in izvajanja tehnik vsak posameznik poskuša umestiti v veščine na svoj, individualni način - s tem pričenja razvijati lastni slog, v katerem izkorišča svoje dobre strani in popravlja manj dobre. Medtem ko je začetna stopnja že zaključena učna enota, se v nadaljevalni skupini prebijamo skozi veščine in smo pravzaprav prva generacija te stopnje.
Teoretična znanja predajamo sproti, jih ne zanemarjamo, prav tako pa spoznavamo boj kot proces tudi preko stanja posameznika in ne le kot natančno izvrševanje matematično določenih gibov in stavov.
Delo v parih je način vadbe, pri čemer večino veščin vadimo v nadzorovanih in predpisanih sklopih, se pa tudi že poslužujemo prostega boja z namenom boljšanja refleksov, opazovanja nasprotnika in umeščanja v bojno okolje.

Poleg meča v nadaljevalni skupini pričenjamo spoznavati tudi tehnike bodala, kar nas prestavi na podlago drugega orožja in s tem prisili delovati izven okvira meča. Spet so zgodovinska natančnost, verjetnost tehnik v boju in predvsem varnost nespregledljivi, zato je disciplina pri tem sklopu primerno strožja in nadzor večji.
Določene tehnike izvajamo skupinsko, vendar poskušamo vse več vpeljevati delo v parih, kot velja za študij tehnik meča.
Sicer smo učenci vedno bolj svobodni pri izkoriščanju doseženih veščin pri sestavljanju bojev, ki jih izvajamo na javnih prireditvah in se odgovornost vse bolj prenaša na posameznike, ki boj izvajajo. Izhodišča vsakega boja temeljijo na odgovarjanju na vprašanje - kaj bi naredil sedaj? Tako se poskušamo izogniti preveč togo režiranim postavitvam in nevarnosti, da boj zapade v nizanje ekstravagantnih, a nerealnih tehnik.

Da bi svoje veščine še bolj obogatili in bi ohranjevali, vzdrževali ter poglabljali tovarištvo med vsemi učenci srednjeveških bojnih veščin v Druščini ne glede na stopnjo, smo se odločili vaditi formacijske tehnike in sicer s sulico. To na videz preprosto orožje vsakega sodelujočega posameznika podredi celotni formaciji, katere del je. Tak pristop je popolnoma drugačen od tistega, ki se ga privajamo pri meču in bodalu - namreč tam je posameznik enota sam zase in deluje v skladu s tem. Suličar je pa del formacije suličarjev in kot posameznik ne sme delovati po svoji volji, saj s tem spravi formacijo v nevarno neučinkovitost.
Poleg povezovalne vloge za same Compagnone ima vadba tehnik v formaciji tudi raziskovalno vlogo, saj preko nje odkrivamo določeni aspekt bojevanja v srednjem veku.
Lani smo poskusno izurili deset suličarjev, da smo se prepričali, če se lahko lotimo takega podviga. Izkušnje z javnih nastopov so nam pokazale, da zmoremo, zato smo jeseni 2004 uvedli suličarje v redni program vadbe.
Da bi vseeno obdržali visoko stopnjo varnosti in zaradi pomanjkanja vadbenih izkušenj, zaenkrat pri vadbi uporabljamo lesene meče, vendar se nadejamo čez nekaj mesecev le-te zamenjati s pravimi jeklenimi ostmi na dolgih sulicah.

Zavedamo se, da je študij srednjeveških bojnih veščin dolgotrajen proces za posameznika, ki ga otežuje dejstvo, da danes ne obstaja niti en živ mojster, ki bi bil nosilec kontinuitete teh veščin. Pravijo, da so zadnji pravi mečevalski mojstri umrli v jarkih prve svetovne vojne. Skupine, ki zbiramo gradivo iz virov in ga interpretiramo, smo razpršene po vsej Evropi (nekaj zelo dobrih interpretov je tudi v ZDA in Kanadi) in se šele v zadnjih letih s tehnologijo elektronske komunikacije in svetovnega spleta povezujemo ter izmenjujemo izkušnje ter tvorimo bazen znanj.
Kakorkoli že, tako sedanje stanje nas ne sme prestrašiti in odvrniti od namere obuditi veščine, ki so bile ena osnovnih metod pri ustvarjanju naših kultur in evropske civilizacije. Namen obujanja teh veščin ni želja po vnovični javni uporabi le-teh, ne gre za izpopolnjevanje v bojni usposobljenosti posameznika v sodobnem svetu, temveč gre za odkrivanje določenih znanj in veščin v njihovem pravem okolju in ne zgolj v okolju literarne, likovne ali gledališke umetnosti. Srednjeveške bojne veščine želimo iz statičnosti platna, papirja in okvirja odra spraviti na raven posameznikovega odločanja na podlagi opazovanja svojega okolja in upoštevanja svojega namena.

Pri študiju in vadbi srednjeveških bojnih veščin ne ustvarjamo sodobnega bojnega viteštva, ne sestavljamo sodobnega bojevnika in ne poustvarjamo neke želje po sistematiziranem nasilju. Če pa sama zagnanost posameznikov-učencev, njihova predanost, resnost in požrtvovalnost v procesu študija in vadbe na površje izvablja morda že anahronistične pojme, ki zadevajo pozitivne človeške lastnosti, potem je ta dejavnost še toliko bolj dobrodošla in toliko bolj razumemo besede starih mojstrov, ki veščinam bojevanja velikokrat pridajajo pridevnik »plemenit«.