|
SPOMINI HELENE KOTTANER
Helena Kottaner ali Kottanerin[1], žena Janeza Kottanerja - živela je nekje med leti 1400 in 1470 -, dvorna dama in zaupnica 'plemenite in najmilostljivejše gospe Elizabete', hčerke Barbare Celjske in Sigismunda Luksemburškega ter žene - in v času Heleninih spominov vdove – nemškega, češkega in madžarskega kralja ter avtrijskega vojvode Albrechta II. Habsburškega, je pri boju za ogrsko krono v letih 1439 in 1440 odigrala zelo pomembno vlogo; bila je glavna opora noseči kraljici v njeni borbi za ohranitev krone in prestola svojemu še nerojenemu sinu Ladislavu Posmrtnemu. Kot neposredna priča Helena opiše krajo krone svetega Štefana, Ladislavovo rojstvo in njegovo kronanje v Stolnem Beogradu (Székesfehérvárju), tri dogodke, ki so diktirali politiko tedanje ''Srednje Evrope'' in katerih posledice so usodno zaznamovale tudi vmešavanje Ulrika II. Celjskega v to politiko. Njene spomine, ki so najverjetneje nastali po njenem nareku, pod signaturo 2920 hrani Dunajska nacionalna knjižnica. Ne samo, da so prvi (znani) ženski spomini nemško govorečega dela Evrope, so tudi vir, ki z naklonjenostjo govori o ambicioznih Celjskih knezih. Pripoved se začne s kronanjem Albrechta II. za 'svetega rimskega kralja' in ovirami, ki jih je imel, ko je hotel postati ogrski kralj, ter tako pojasni, kako je ogrska krona (sveta krona, krona svetega Štefana) prišla v kraljeve roke in po njegovi smrti v roke kraljice Elizabete. Sama Helena je bila zraven, ko so krono shranili v 'obokan prostor s petimi stenami' na zgornjem višegradskem gradu na kolenu Donave, vrata vanj pa 'dobro zapečatili z mnogimi pečati'. Ogrski plemiči so po smrti kralja Elizabeti predlagali, naj si izbere novega moža, ona pa se v upanju na sina ni hotela z nikomer vezati. Nazadnje se je sicer morala odločiti in privoliti, da se bo poročila s poljskim kraljem Vladislavom II. Jagielonskim, vendar 'si je pridržala tri stvari, ki so dobro znane: če se bodo teh držali, da je pripravljena vzeti onega s Poljskega. Dobro pa je vedela, da se nobene od treh zahtev ne bodo držali (...) in se je tako hotela izmakniti privolitvi'. Takrat je k njej na spodnji višegradski dvor prišel tudi 'grof Ulrik Celjski kot zvest prijatelj'[2].
Elizabeta je začela razmišljati, kako naj sveto krono dobi v svoje roke, saj ogrsko plemstvo gotovo ne bo dopustilo, da svojega morebitnega sina okrona za kralja. To nalogo je zaupala Heleni, češ da 'nihče s stvarjo ni tako dobro seznanjen' in 'vreden takšnega zaupanja', sama pa je odšla v Komárom[3]. Helena je bila v velikih skrbeh zase in za svoje otroke, a je nazadnje le privolila 'v težko pot in tveganje lastnega življenja', zahtevala pa je pomočnika. Prva izbira le-tega je bila neuspešna in krajo je bilo treba preložiti. Drugi pomočnik, neki Oger, pa se je zadeve lotil ''profesionalno'', oblekel je 'črno žametno nočno haljo in obul čevlje iz filca, in v vsak čevelj je skril po eno pilo, ključavnice pa pod haljo'. Tako sta 'v velikem strahu in skrbeh' - 'razbijanje in piljenje' je 'postalo že kar preglasno', Heleni pa se je tudi nekajkrat zazdelo, da so pred vrati sobe, v kateri je čakala pomočnika, ljudje, ki so slišali ropot - in s pomočjo Heleninih zaobljub v noči s sobote na nedeljo, z 20. na 21. februarja 1440, iz zapečatene sobe ukradla sveto krono, sobo pa potem ponovno zapečatila. Krono sta nato v žametni blazini s pomočjo hlapca pretihotapila z gradu in jo na saneh v Komárom prepeljala prek zaledenele Donave, kjer se je voz z dvornimi damami vdrl v led in prevrnil, a k sreči nihče ni bil ranjen.
V Komáromu je Elizabeta Heleno takoj sprejela, vendar nista bili dolgo sami in tako kraljica nikoli ni izvedela, da je bila Helena 'ob pomoči Boga dober sel'. Elizabeta je naslednjega dne nameravala v Bratislavo, da bi tam rodila, vendar jo je njen čas prehitel in 'v isti uri, ko je sveta krona prišla iz Višegrada v Komárom, ob istem času je bil rojen kralj Lassla'. Helena pravi, da 'kralj pač ni hotel več čakati, mudilo se mu je k sveti kroni, še preden bi prišel kdo drug'. Ob tej veseli novici je Ulrik Celjski priredil zabavo s kresom in plamenicami. Naslednjega dne je škof iz Esztergona krstil Ladislava, Helena pa je odklonila kraljičino prošnjo, da bi bila njegova botra. Elizabeta je takoj na vse strani razposlala sle z novico o rojstvu dediča, tudi za tistimi ogrskimi plemiči, ki so šli v njenem imenu snubit poljskega kralja. Le-ti pa so hoteli poslanstvo izpeljati do konca in poljski kralj je čez nekaj dni prišel na Ogrsko. Kraljica je bila ves čas v skrbeh, saj so prihajala svarila, da hočejo mladega kralja ubiti, in Helena je morala 'težko in čvrsto služiti svoji milostni gospe in tudi njenima otrokoma in ves čas, ko je njena milost ležala v otroški postelji, nikdar (...) ni prišla iz svojih oblačil, ne podnevi in ne ponoči'. Ko so se poslanci vrnili s Poljske, so se sestali s kraljico in ji rekli, da ne bi priznali njenega sina za gospoda, tudi če bi bil star deset let, ker jih ne more voditi zoper Turke. Tako se je ona posvetovala 's svojim prijateljem grofom Ulrikom Celjskim' in drugimi zvestimi svetovalci in po njihovem nasvetu dala oba gospoda, ki sta bila na Poljskem, bana Matka in gospoda Imreja Marczala, ujeti in zapreti v grad Komárom. Ujetnika pa sta ji svetovala, naj s sveto krono okrona Ladislava, saj sta mislila, da je krona še vedno na Višegradu. Elizabeta je tedaj vprašala Heleno, ali in kako naj krono spet spravi na Višegrad, Helena pa ji je v jezi tako grobo odgovorila, da 'tega ne stori in svojega življenja na ta način ne tvega več', da kraljica o tej zadevi sploh ni hotela več govoriti z njo. Ko so izvedeli, da je poljski kralj že na Ogrskem, so se odločili, da hitro in na skrivaj pripravijo kronanje. Ker je naročilo za blago iz Bude predolgo trajalo, so Ladislavu za kronanje urezali obleko iz zlatega, rdečega in belega plašča cesarja Sigismunda, Helena pa je sama sešila 'male utensilije, albo in humerale in štolo in manipel in rokavice in čevlje za noge'; in vse je 'morala napraviti na skrivaj v kapeli, ob zaklenjenih vratih'. Kraljica je poslala sla z novico o kronanju še k vojvodi Albrechtu Avstrijskemu, ki je takoj prišel in se 'izkazal kot zvest prijatelj', in k nadškofu v Esztergon, ki je prišel z velikim spremstvom. Z dvorjani, spremstvom in vojščaki Ulrika Celjskega in Smykoskiga so se odpravili preko Donave v Székesfehérvár. Mladega kralja so štirje oklepljeni vitezi nosili v zibki, kadar pa ni hotel biti v zibki, ga je po blatu in prek močvirij nosila Helena. Po treh dneh so prispeli do Székesfehérvárja. Preden pa so stopili v mesto, so se vojščaki razporedili v krogu, na sredo katerega je morala Helena z Ladislavom, in tako so jo pospremili v mesto do prenočišča. Naslenji dan so bile binkošti (15. maj 1440) in na ta dan je bil kronan Ladislav Posmrtni za ogrskega kralja. Kronali so ga natanko po starih običajih, ki jih zahteva ogrsko kronanje. Kraljica je najprej pred zaprtimi vrati kora v madžarščini namesto mladega kralja zaprisegla meščanom Székesfehérvárja, kralja je v cerkvi, medtem ko ga je v naročju držala Helena Kotanerica, za viteza naredil gospod Freinstata - za povitezitev je svoj meč, 'ki je bil okovan s srebrom in zlatom', in na katerem 'je bil napis, ki se je glasil ''nepremagljiv'',' kralju podaril Ulrik Celjski -, esztergonski nadškof ga je mazilil s svetim oljem, nato so ga oblekli v zlato obleko in nadškof je dvignil sveto krono in mu jo posadil na glavo. Helena ga je odnesla na majhne stopničke in prebrali so določila kronanja, posadili so ga na zlato blago in grof Ulrik Celjski je nad njegovo glavo držal sveto krono, dokler niso odpeli maše. Nato so ga odnesli do cerkve svetega Petra, kjer ga je Helena po običaju posadila na nek stol. Obred je bil pri kraju in novega kralja so z velikim spremstvom - v katerem so vsi razen Ulrika hodili, on pa je na konju držal sveto krono nad Ladislavovo glavo - odnesli nazaj v prenočišče.
Po kronanju je Helena stopila do kraljice in jo spomnila na svoja dela in kraljica ji je dejala, da bo, če se bo vse dobro izteklo, njo in ves njen rod povzdignila. Prišla pa je tudi novica, da je poljski kralj v Budimu in Ulrik Celjski se je s svojo vojsko odpravil nad Budim. A se je obrnil, še preden je prišel tja, ker so mu na ušesa prišle besede o izdaji. Mladega kralja so zato želeli čimprej spraviti na varno in odločili so se za mesto Györ. Noč pred potjo je kraljica poslala po Heleno in jo vprašala za nasvet, kaj naj stori s sveto krono. Helena ji je svetovala, da naj jo položi v zibko pod kralja 'in kamor Bog pošlje kralja, tja pojde tudi krona'. Kraljici je nasvet ugajal in določila je Heleno, da bo krono varovala. Oborožen in dobro zastražen sprevod se je odpravil na pot in je po dnevih dežja, vročine in neprespanih noči prispel v Györ. Tam so se še naprej posvetovali, kraljica in vojvoda Albrecht in Ulrik Celjski, in so se nazadnje odločili, da je najbolje, če kraljevsko družino razdelijo. Kraljica je spet vprašala Heleno za nasvet. Rekla ji je: 'Kaj vi svetujete, draga Kotanerica; ko bi vas mogla razdeliti na tri dele, bi to rada storila. Sama bi vas rada obdržala in rada bi vas pustila pri svojem sinu, in tudi pri svoji hčeri bi vas rada imela.' Helena je nazadnje ostala pri kralju, njen mož pa je bil z njuno hčerko Katarino dodeljen kraljici. Preden so se razšli, so morali vsi priseči kraljici pri sveti relikviji, le Heleni ni bilo treba, saj je imela Elizabeta neomajno zaupanje vanjo. Helena je s kraljem (a brez krone, ki je ostala v Györu) odpotovala v Sopron, kjer so kralja slovesno sprejeli. Tam jih je tudi dohitela novica, da je poljski kralj ujel Ulrika Celjskega in esztergonskega nadškofa in da se je nameraval okronati za ogrskega kralja, saj nihče ni dvomil, 'da je sveta krona še vedno na Višegradu, saj so bili pečati in zapahi še vedno na vratih'.
Pripovedovanje Helene Kottaner je zanimivo in na trenutke tudi napeto. Iz njenih besed je moč čutiti zvestobo svoji kraljici, tesnobo ob kraji Štefanove krone in zadovoljstvo ob kronanju mladega kralja. Čeprav tega ne poudarja preveč, je mogoče iz drobnih notic sklepati, da se dobro zaveda svoje pomembnosti tako v zgodbi kot v takratni družbi. Žal verjetno ne bomo nikoli izvedeli, koliko časa je poteklo od takrat, ko so se ti dogodki zgodili, pa do takrat, ko so bili zapisani (spomini so polni imen oseb in krajev, ki so zgodovinsko točni, imen nekaterih ključnih oseb - na primer pomočnika pri kraji krone - pa peresu ni hotela zaupati), ter kaj jo je napotilo, da je tako nenavadne dogodke sploh dala zapisati. Spomine je po izdaji Karla Mollaya iz leta 1971 prevedel Anton Janko, z obsežnim komentarjem pa sta jih izdala Igor Grdina in Peter Štih v knjigi 'Spomini Helene Kottaner: Ženski glas iz srednjega veka', Nova revija, Ljubljana 1999.
[1]
Na sliki na naslovnici drži Ladislava Posmrtnega pri kronanju. Slika
je iz knjige Jakoba Fuggerja 'Spiegel der Ehren des Erzhauses
Österreich' iz leta 1668, sicer pa iz knjige 'Spomini Helene Kottaner:
Ženski glas iz srednjega veka', Ljubljana 1999, str. 12.
|
|
Celestina Ekaterina Gradiščanska alias Tina Balant |
 |
