Nemška šola mečevanja I pri mojstru Petru Kozi

Konec januarja 2004 sem se skupaj z Markom in Tomažem odpravil na Slovaško, kjer je potekal enotedenski seminar srednjeveških bojnih veščin z naslovom Nemška šola mečevanja I. Za ta seminar sta Tomaž in Marko izvedela na srednjeveškem taboru na češkem Točniku in takoj pokazala interes sodelovati, saj je izvajalec mojster Peter Koza znan interpret in učitelj tehnik srednjeveških bojnih veščin, pa tudi na Točniku je preko svoje delavnice predal kar nekaj svojih izkušenj učencem teh veščin. Preko telefonskih pogovorov smo se z mojstrom Kozo tako dogovorili vse potrebno in se v hladnem, a sončnem sobotnem dopoldnevu pod bratislavskim gradom tudi srečali. V črnem plašču in pod velikim klobukom je mojster Koza fino pristajal dvorišču pod gradom, kjer nam je dal potrebne informacije in zemljevid do končne postaje naše poti. Do tja nas je čakalo še nekaj ur vožnje in smo po kosilu že drveli po dokaj prazni avtocesti sredi zasnežene pokrajine proti kraju Klačno v osrednji Slovaški. Ta kraj leži na pobočju z iglavci poraščenih hribov in je v zimskem času znano središče raznih šol v naravi in kondicijskih treningov šol in klubov. V ta namen so tudi zgradili ogromen dom z vso pripadajočo infrastrukturo, kjer smo istočasno bivali neka osnovna šola, eden slovaških nogometnih klubov in mi. V skupini smo mi trije bili edini tujci, a smo takoj prebili led preko »skupnega« imena Slovenci ter se zelo hitro ujeli.

Že prvi večer nam je bilo dano jasno vedeti, da na seminarju ne bomo izgubljali časa, preveč je stvari za obdelati v zgolj enem tednu. Sam tempo se je čez teden pokazal res zahteven z osmimi urami vadbe na dan, zvečer pa sta sledili še kakšni dve uri teorije. Vsekakor se počasneje ni dalo, obdelati je bilo treba tehnike dolgega meča, bodala in dusacka (t.i. bojni nož). Same tehnike sem v literaturi zasledil pri Talhofferju, Lebkommerju, Lichtenauerju, Sutorju, pa tudi Fioreju dei Liberi, čeprav je slednji velikan italijanske šole.

Čeprav smo spoznali kar lepo število tehnik, pa ni bilo vse skupaj namenjeno zgolj tekočem traku različnih udarcev, sekov, parad in stavov, temveč je mojster Koza velik poudarek dal tudi na način razmišljanja preko razlogov in morebitnih posledic vseh elementov boja. Vsak zakaj je moral imeti svoj zato in »Ker dobro izgleda!« ni bil pravi odgovor. Po vsakem sklopu smo imeli nekaj minut počitka, ki smo ga izkoristili za stenografske zapiske mojstrovih besed, skic izvajanja tehnik in iztočnic za vprašanja, ki smo jih postavljali zvečer. Vmes se je vsekakor vrinil še podton etike mečevanja, ki se je potihem mešal z odnosom vsakega posameznika do boja in nas pozival k razmišljanju na osebni ravni. Mojster Koza je zahteval, da vsakega nasprotnika pred začetkom in po koncu vadbe tehnike pozdravimo ter tako ne le izkažemo spoštovanje, temveč tudi damo vedeti, da smo pripravljeni in tako poskrbimo za večjo varnost.

Zadnji dan je vsak udeleženec seminarja moral še skozi izpit, ki je bil sestavljen iz šestih vprašanj, ta pa so vključevala naloge za vsa tri orožja. Sistem točkovanja je zajemal vse od stavov, gibanja, korakov, zahtevnosti izbranih tehnik in pravilnosti izvedbe le-teh (nalogo je lahko vsak kandidat na izpitu rešil preko osnovnih ali zahtevnejših tehnik), odnosa do nasprotnika in orožja ter preudarnosti. Vsak kandidat je po prejetju izpitnih vprašanj imel na voljo tri ure, da se je v miru spočil, pripravil na izpit in s partnerjem po lastni izbiri povadil izbrane tehnike, s katerimi se je zastopal pri izpraševanju. Ko je napočila ura izpita, je bila napetost v zraku telovadnice očitna, vendar so vsi kandidati samozavestno še zadnjič pregledali opremo in orožje ter se posvetovali s partnerjem. Nato je steklo. Vsak od nas se je z imenom in orožjem predstavil mojstru in njegovemu asistentu, ki sta tvorila komisijo ter občinstvu ostalih kandidatov ter izvršil svoje naloge. Ko smo se bili vsi zvrstili, se je komisija umaknila v svoje prostore, mi pa smo se odšli umiti, urediti in pripraviti na večerjo. Zvečer je sledila še pojasnitev vseh ocen in slovesnost ob podelitvi certifikatov. Na kratko naj opišem sistem stopenj v šoli mojstra Koze; povzet je po renesančnem sistemu in obsega pet stopenj, od katerih ima še vsaka podstopnje: Tyrus (bojevnik, s podstopnjama Tyrus minor in Tyrus maior. Vsaka od podstopenj pozna odtenke primus, secundus, tertius in quartus. Na seminarju smo opravljali izpit za to stopnjo), Luxor (učenec, podstopnji sta tudi minor in maior z enakimi odtenki), Licentiatus (»kolega« v akademskem smislu, podstopnji in odtenki enako kot prej), Submagister (pod-mojster, ima le podstopnji minor in maior brez odtenkov) in Magister (mojster, le dve podstopnji kot prej). Za prve tri stopnje je veljavnost certifikatov omejena in sicer z dobo enega leta, pogoj za učenje tehnik naslednje stopnje je uspešno opravljen izpit prejšnje. Poleg tega mora med uspešno opravljenim izpitom in učenjem za naslednjo stopnjo miniti eno leto, da se znanje in veščine »umestijo« v mečevalca, kar pomeni, da je skozi vse leto treba trenirati - kampanjsko učenje odpade.

Osebno smatram ta seminar za neprecenljivo izkušnjo, saj sem od blizu lahko ne le doživel in doumel nekatere nove interpretacije tehnik, gibanja in opazovanja, temveč sem jih lahko vadil pod očesom zelo izkušenega mečevalca. Ovrednotil sem lahko svoj način treniranja in bojevanja ter ga izboljšal z marsikaterim nasvetom ali zgolj pripombo, kar se je odrazilo tudi na treningih in programih v Druščini.

Še bolj sem se utrdil v prepričanju, da je ena prvih nalog, ki jih današnji učenci srednjeveških bojnih veščin imamo pred sabo, prav povezovanje virov različnih interpretacij v skupen bazen znanja, ki bo služil kot osnova za vse nadaljnje raziskave in dognanja na tem področju ter nudil dobre iztočnice za kvalitetne programe.