Izlet v deželno orožarno

Na lep junijski dan se nas je nekaj Compagnonov odpravilo v Gradec, da bi obiskali eno najznamenitejših evropskih zbirk poznosrednjeveškega in novoveškega orožja, ki je ponujeno na ogled v Landeszeughaus na Herrengasse 16.

Sama orožarna izvira še iz časov največjih groženj za mesto Gradec in za deželo Štajersko, torej iz časov turških vpadov. Štajerski deželni stanovi so v prvi polovici naročili arhitektu Solarju samo izgradnjo stavbe, medtem ko je za zgodnjebaročno okrasje poskrbel kipar Mamolo, med drugimi tudi nespregledljiva kipa Marsa in Minerve na fasadi. Podolgovata zgradba meri pet nadstropij v višino, njen obokan prostor v pritličju so sprva uporabljali za shranjevanje vozov, streliva in čistilnih pripomočkov, vendar so vse umaknili v začetku 19. stoletja ob napredovanju Napoleonovih sil  in ta prostor po prodaji vseh topov uporabljali kot skladišče gasilskih enot. Danes pod svojo streho gosti stalno razstavo z naslovom »V bran dežele«. Štajerska deželna orožarna je bila svoj čas največje in najpomembnejše skladišče Notranje Avstrije v jugovzhodnem delu habsburškega cesarstva. Je najbolj ohranjena orožarna na svetu, njen sloves pa veča dejstvo, da hrani okoli 32.000 kosov orožja in vojaške opreme. Še ena orožarna se v Evropi lahko primerja s štajersko - a le od zdaleč, pravijo v Gradcu - in ta je v Solothurnu v Švici.

Že na samem začetku se je vse skupaj pričelo dokaj fino, saj smo nedaleč stran od Herrengasse pustili avtomobile v garažni hiši ter se na poti do orožarne še malce razgledali po ožjem centru mesta, ki je tistikrat bilo Mesto kulture. Sam »avstrijski izgled« nas niti ni zmotil, saj smo ga že vajeni iz Ljubljane, nam je pa že samo pričakovanje ogleda zbirke dajalo krila in nas pestovalo v dobri volji.

Že prej smo se bili najavili po telefonu in si rezervirali angleško govorečega vodiča, saj se nam ni zdelo pametno zamuditi kakšne dobre »kvante« o zbirki ali kakšnega zanimivega dejstva, ki ga v knjigah morda ne bi našli. Prijeten dečko se nam je tako predstavil in nas popeljal v prvo nadstropje, kjer se nam je sploh nasmehnila sreča, saj smo prišli ravno v času razstave »Obleka in oklep«. Avtorici razstave, Birgit Huntter in Esther Geremus, sta želeli umestiti ženski element v drugače povsem »moško« sfero, kot jo orožje in vojaškost predstavljata v naši kulturi. Tako so v vseh štirih nadstropjih stalne zbirke med oklepi in orožjem stala tudi dizajnerska ženska oblačila in sicer v sosledju Sedanjost (po kateri smo obiskovalci brez čevljev lahko hodili, saj je bila predstavljena v obliki rdeče preproge, sestavljene iz sodobnih ženskih oblačil), Renesansa (prelepo umeščena, kovinsko posprejana oblačila so stala med oklepi kot deli zbirke), Barok in Rokoko.

Sicer smo se nad to razstavo izjemno navdušili in si jo dodobra ogledali, a vseeno ni šlo pozabiti, da smo prišli spoznavati nekaj drugega. V prvem nadstropju smo si bosonogi tako ogledali ognjeno orožje - pištole in velike arkebuze, ter vso zbirko »flint« (pušk s strelnim mehanizmom na kremen in na gorečo vrvico), ki šteje dobrih tisoč kosov. Zraven so razstavljeni tudi kalupi za vlivanje krogel, razne tehtnice in merilci kalibrov. Pod stropom so visele čelade strelskih oddlekov ter posodice za smodnik.

V drugem nadstropju so razstavljeni preprosti oklepi za pehoto in tisti za lahko, srednjo in težko konjenico (huzarji, arkebuzirji in kurasirji / kirasirji). Vsi so bili narejeni v Gradcu med zadnjo četrtino 16. in poznim 17. stoletjem. Pritegnila nas je tudi zbirka bogato okrašenih konjeniških pištol, od katerih so najstarejše iz druge polovice 16. stoletja, najmlajše pa iz zadnje tretjine 17. stoletja. Tudi tu je bil prostor pod stropom izkoriščen za razstavljanje eksponatov, tokrat usnjenih tokov za pištole, škatel za polnila in smodnik, ter čelade burgoneti, »dvorne« morione in čelade za ostrostrelce, večina iz 16. stoletja.

V tretjem nadstropju so nas presunile vrste najboljših oklepov iz Ausburga, Nuremberga in Innsbrucka, v katerih stojijo bogato okrašeni oklepi aristokratskih poveljnikov, turnirski oklepi, popoln oklep za konja in konjeniški oklep nadvojvode Karla Notranjeavstrijskega (1564-1590). Na policah so razstavljene razne pištole in puške, skupaj z nekaj izjemnimi primerki lovskega orožja in tistega za strelske vaje. Pod stropom so viseli burgoneti, posode za smodnik in ostale čelade, od katerih so najbolj prevzele avtorja tega članka prav morione.

V najvišjem nadstropju so zbrane ogromne količine orožja - poltretji tisoč mečev, sabelj in bojnih nožev, prav tako okoli pet in pol tisoč kosov orožja na drogu (helebarde, kopja in sulice, partizane, »jutranje zvezde«). Skoraj vse je bilo narejeno v štajerskih in zgornjeavstrijskih delavnicah in kovačijah, nekaj rezil je tudi iz bavarskega Passaua. Zelo so nas navdušili oklepi, ki so bili v 16. stoletju narejeni za dečke iz aristokratskih družin. Lahko smo tudi naštudirali vzorce, šive in pregibe opreme iz verižnine ter zbirko slabih šestdesetih kosov vojaških glasbil, predvsem bobnov in piščali iz obdobja med 16. in 19. stoletjem, s stropa pa so bili razstavljeni rokavi iz verižnine ter ogromno število sabelj za štajerske rezerviste.

Čisto na koncu smo si ogledali iz lutk sestavljen prikaz manjše enote štajerske dežele iz 17. stoletja ter nekaj srednjeveških eksponatov. Polni vtisov in neskrivanega navdušenja smo se odpravili še na »Stadtbummel« s kosilom ter pokukali na umetni otoček sredi reke, kar je še dodalo piko na I, s čimer smo uspešno zaključili strokovno ekskurzijo in obenem tudi prijeten izlet v dobri družbi v lepem mestu.

Romuald Tripolitanski alias Roman Vučajnk