Izpit za compagnona

V soboto, 19. marca, je v telovadnici OŠ Vide Pregarc potekal interni izpit Društva Druščina zlate ostroge in sicer za stopnjo compagnon.
Ta izpit zaključuje začetno stopnjo učenja srednjeveških bojnih veščin in omogoča prehod na stopnjo vojščaka. Tisti, ki izpit uspešno opravijo, nosijo naziv compagnona, kar pomeni, da glede na interni dogovor v Druščini smejo na javnih prireditvah aktivno sodelovati v dogajanjih bojne narave. Pomembno je namreč, da se vsi, ki se bojno udejstvujemo pod praporjem Druščine, zavedamo odgovornosti, katero prevzemamo, ter se preko nespregledljivih pogojev varnosti in zgodovinske izpričanosti lotevamo obujanja srednjeveških veščin.
Tako je izpit za stopnjo compagnon zelo pomembna stopnica za vsakega učenca srednjeveških bojnih veščin v Druščini.

Naziv stopnje pomeni »bojni tovariš«, se pravi, da nosi enak pomen kot naziv za člana Druščine. Edina razlika je v tem, da se naziv stopnje piše z malo začetnico, s čimer želimo ponazoriti dejstvo, da je vsebina učenja srednjeveških bojnih vsebin za vse člane Druščine enaka ne glede na posameznikovo stopnjo in da je bojna sfera le en del Druščine.
Compagnon Druščine zlate ostroge je enakopraven in enakovreden vsem ostalim Compagnonom, ne glede na osebno opredelitev do bojnih veščin ali drugih elementov srednjega veka. Naziv stopnje compagnon pa je zgolj v pomoč pri učenju bojnih veščin in izven telovadnice nima pomena, kot tudi ni zgodovinsko izpričan ali kakor koli drugače povezan s srednjim vekom.

K izpitu za stopnjo compagnona so letos pristopili trije kandidati: Arnora zu Reickholt, Blasius Wolfenbach in Clement Gojški. Naloge, ki so jih pred zbranim občinstvom morali opraviti, so zajemale teoretično poznavanje nomenklature orožja in oklepa, praktično izvedbo treh danih nalog ter izvajanje udarcev in parad z nasprotnikom, ki je praviloma knecht Druščine.

Ker pa je bila Druščina zlate ostroge sklenila sporazum s Slovenskim Tolkienovim društvom Gil-galad, po katerem lahko zainteresirani člani slednjega aktivno sodelujejo pri učenju srednjeveških bojnih veščin po programu začetne stopnje, smo le-tem ponudili možnost samoocenitve. To pomeni, da so lahko na isti dan pred istim občinstvom izvajali povsem enake naloge kot kandidati za izpit, saj so s tem pri sebi ocenili napredek pri veščini, katere so se skozi leto tudi učili. Uspešno opravljene naloge sicer ne pomenijo tudi doseganje naziva, saj je izpit interne narave in je veljaven le za člane Druščine.

Vsi smo se zbrali ob uri, ki je običajna za navaden trening, nakar so kandidati za izpit skupaj z zainteresiranimi člani STD Gil-galad izvlekli svoje lističe z nalogami. Nekaj Compagnonov nas je stalo na razpolago, da so lahko vsi dejansko razumeli vse potrebno glede lastnih nalog in poteka izvajanja izpita, nato pa so imeli na razpolago pol ure, da se v miru seznanijo s svojimi nalogami in povadijo gibanje.

Ob osmi uri so v telovadnico stopili gostje, se pravi prijatelji tistih, ki so bili pripravljeni izvajati naloge in posedli na levo stran od komisije. Kandidati za izpit in sedem članov STD Gil-galad so z orožjem in lističi z nalogami prišli za gosti ter se postavili v avditorij za njimi.
V telovadnico je nato stopila izpitna komisija, ki jo je vodil knecht Druščine, pomagal pa sem mu jaz; z nama so vstopili častni gostje - Blaž Berlec, sovodja srednjeveške sekcije STD Gil-galad, David Francky, podpredsednik STD Gil-galad in Matej Smrekar, pomočnik urednika glasila STD Gil-galad.
Člana komisije sta nosila orožje in sicer je knecht kot najvišje odgovoren za dejanja bojne narave pri Druščini svoje rezilo nosil odkrito in obrnjeno navzgor, medtem ko sem sam nosil meč z rezilom obrnjenim navzdol in v nožnici.

Sledili so nama Compagnoni Druščine, ki so že bili nosilci naziva compagnon ter so oboroženi sedli na desno stran komisije.
Nazadnje je v dvorano stopil herold Druščine in naznanil prapor Druščine, katerega smo vsi zbrani pozdravili.

Knecht je nagovoril vse zbrane ter še enkrat razložil razlog tega srečanja, poudaril je pomembnost izpita za učenje srednjeveških bojnih veščin in pozval k vzdušju, v katerem bodo izpraševani prvič nastopili pred občinstvom. Deset posameznikov, ki so bili pripravljeni izvajati izpitne naloge, je pozval k zbranosti, poudaril je dejstvo, da so še vedno med prijatelji in znanci ter jim z gesto dvignjenega meča pred vsemi pričami zagotovil zaščito Druščine zlate ostroge tistega dne.

Po knechtovem nagovoru so se pred zbranim občinstvom posamično zvrstili vsi, ki so bili tisti večer izvekli lističe z nalogami ter jih po najboljših močeh tudi izvajali. Vsakega posameznika smo poklicali pred občinstvo in budno opazovali dogajanje, saj je komisija v svojem mnenju upoštevala več elementov: dobro izvajanje zadanih nalog, poznavanje zahtevane teorije, prisotnost na treningih skozi vso sezono, samozavest pri nastopu in odnos do orožja.

Po končanem izpraševanju sva se člana komisije umaknila iz telovadnice, se pogovorila o vsakem posamezniku ter oblikovala skupno oceno, nakar sva se vrnila v telovadnico. Vse tri kandidate sva vsakega posebej poklicala pred zbrano občinstvo in jim z veseljem sporočila novico, da so se izkazali in uspešno opravili izpit za compagnona.
Knecht je nato vsakega posebej opasal in v pas vstavil meč in s tem simbolično novemu compagnonu dal pravico nositi in uporabljati meč. Novi compagnon je nato sedel med ostale compagnone na desni strani komisije in praporja Druščine.

Tudi ostalim sedmim izprašanim sva vsakemu posebej podala oceno, ki si jo je lahko posameznik dodal k svojemu samoocenjevanju. Zelo vesela sva ugotovila, da so vsi dobri in vestni nosilci odgovornosti do veščine, katere se v razširjeni skupnosti učimo in da se zavedajo, kakšno težo imajo samoobvladovanje, natančnost in miroljubje pri ukvarjanju s srednjeveškimi bojnimi veščinami.

V zaključnih besedah se je knecht zahvalil Compagnonom in gostom, da so s svojo prisotnostjo oplemenitili ta pomemben dogodek. Vsi smo nato pozdravili prapor Druščine, katerega je Herold Druščine odnesel iz telovadnice, nakar smo komisija, gostje, Compagnoni in izprašanci odšli iz telovadnice ter večer nadaljevali v Povodnem možu v skupnem pogovoru in veselju.

Na koncu pa nikakor ne smem izvzeti omembo in zahvalo za neprecenljivo pomoč Minjon Podgorske in Celestine Ekaterine Gradiščanske, ki sta z veliko mero iznajdljivosti in potrpljenja poskrbeli za dober video posnetek in fotografije dogajanja.

Romuald Tripolitanski alias Roman Vučajnk