Ogled razstave 7000 let perzijske umetnosti

V še dokaj zgodnjem januarskem jutru smo v majhnem konvoju dveh avtomobilov odrinili proti Zagrebu. Cesta je bila sobotnje prazna in počasi smo se izletniki odtajali ter se pričeli zavedati sveta okoli sebe, pri čemer je zelo pomagala »hrana za možgane« - čokolada.

Pot do meje je bila torej v znamenju veselega razpoloženja, glasbe in poskusov fotografiranja, pri čemer je avtor članka opazil zametje smole, ki ga je spremljala skozi ves dan. Namreč, vedno znova se je pred objektiv postavilo nekaj ali nekdo, kar se je v naslednjem trenutku odrazilo na fotografiji.

Na meji se je zgodila neprijetna zadeva v obliki napačnih papirjev, tako se je drugi avto obrnil in odpeljal nazaj. Prvi avto je bil tisti čas že čez mejo in na tem mestu je dan dobil še veliko večjo pustolovsko razsežnost - Leonora je junaško prehodila kar dolgo pot čez mejo od slovenskega do hrvaškega prehoda na Obrežju in se pridružila ekipi v prvem avtomobilu.

Zagreb nas je pričakal v običajnem ruhu in hitro smo se zasidrali na prostem parkirišču le nekaj lučajev stran od našega cilja, Muzeja Mimara. Le-ta domuje v veliki palači sredi mesta in pod svojo streho razstavlja slabih štiri tisoč umetnin iz različnih obdobij in področij. Arheološki oddelek, zbirka z Daljnega vzhoda, zbirka tekstilov in pohištva, zbirke kiparske in slikarske umetnosti, kjer se najdejo biseri vse od antike do impresionizma ter imena kot so Rafaello, Caravaggio, Velasquez, Goya, Rembrandt, Rubens, Holbein, Renoir, Degas, če naštejem le nekatera. Ante Topič Mimara (1898 -1987) je to zbirko večal in urejal vse življenje ter jo zapustil svoji domovini in hrvaškemu narodu. Po njemu se muzej, ki je zbirko postavil na ogled leta 1987, tudi imenuje. 

Razstava z naslovom 7000 let perzijske umetnosti zajema umetnine, ki so last Iranskega narodnega muzeja v Teheranu, v Zagreb je pa razstava prispela iz Santiaga de Compostela, namen razstave pa direktor Iranskega narodnega muzeja v Teheranu MohammadReza Kargar v uvodni besedi v katalog povzame s stavkom: »Spoznavanje kulturne preteklosti različnih narodov je dobra podlaga za odpiranje novih oken.« Razstavljenih je bilo okoli dvesto predmetov iz različnih obdobij, katerih spekter se je raztezal od poznega neolitika (okoli 6500 – 5500 pr. n .š.) do vladavine Seldžukov (enajsto stoletje našega štetja), preko katerih smo lahko sledili zgodovinskemu in umetniškemu razvoju iranskega prostora v razponu sedmih tisočletij.

Artefakte, ki so nas presenečali in očarali s svojo umetelno izdelavo, visoko razvitim estetskim poudarkom in tehnično dovršenostjo, so spremljali zgodovinski pregledi posameznih obdobij ter razlage posameznih kulturnih pojmov in verskih gibanj tega prostora. Žal v tem članku ne moremo objaviti fotografij iz kataloga, fotografiranje razstavljenih artefaktov pa ni bilo dovoljeno, vendar imamo v Druščini izvod kataloga, ki je na voljo za vpogled. Uporaba razstavljenih artefaktov je najverjetneje bil privilegij višjih družbenih slojev, zato je očitno, da smo videli v razne ritone, kipce, pečate, posodje raznih oblik in namenov, okrase in napise z različnimi tehnikami oblikovane plemenite kovine in drage kamne, v katerih je odsevala naša napol mistična predstava o mogočnih in bogatih kraljestvih današnjega iranskega prostora. Najbolj smo bili seznanjeni z obdobjem perzijskega cesarstva, ki se je bilo močno zadrlo v sredozemski antični prostor, da bi se potem plima obrnila - vendar je bilo zelo poučno videti predmete in napise v živo ter se seznaniti z njihovimi razlagami. 

Ogledali smo si še preostale muzejske zbirke, kjer je bil srednji vek dobro zastopan preko predmetov slikarske, kiparske, zlatarske in sakralne umetnosti. Po ogledu Muzeja Mimara smo se napotili proti Ilici in Gornjemu gradu, kjer smo si ogledali trg pred cerkvijo sv. Marka (vodnjak na trgu je zazidan, legenda pa pravi, da je spodaj zmaj). Celestina je odšla poiskat The Tolkien's House, zbirališče ljubiteljev Tolkienovih del, ostali pa smo počasi odvandrali do Kamnitih vrat, blizu katerih smo si privoščili postanek in spili čaj na svežem in malce vetrovnem zraku.

Pot nas je potem zanesla proti Kaptolu in zagrebški katedrali, v katero smo tudi zavili in si jo ogledali. Katedralo so pričeli graditi v začetku 12. stoletja, vendar obnovitvena dela potekajo zelo počasi in ni znano, kdaj bomo lahko to impozantno zgradbo videli v polnem sijaju.  

Dan se je prevešal v kasno popoldne in pričeli so se nam oglašati želodci; sprva smo se želeli okrepčati kar »nekje tam okoli«, a smo kar nekaj časa prebili v iskanju prostora po nabito polnih restavracijah, špageterijah in picerijah. Na koncu je padla odločitev, da gremo kar v Brežice v Picerijo Grič. Odpeketali smo do avta in v predvidenem času prečkali mejo (tokrat pri Rigoncah, saj so nas obeti čakajočih vrst odvrnili od Obrežja) ter naredili še giro po Brežicah. V Griču smo si privezali dušo in obdržali razpoloženje na visoki ravni, nato pa se bogatejši za izkušnje dobrega izleta pod okriljem noči odpeljali nazaj v osrčje Kranjske.

Romuald Tripolitanski alias Roman Vučajnk