Zven Ostrog 2005

Po nekajtedenskih pripravah nas je sedem Compagnonov, članov prejšnjega upravnega sveta, odrinilo v vas Vrabče pri Podnanosu, da bi dan pred velikim dnevom pripravili vse potrebno in poskrbeli, da bo vse nared. Odrinili nismo v dolgem konvoju, saj smo spotoma opravili še zadane pod-naloge: Celestina in Borut sta se odpeljala še v Ribnico, da bi prevzela izdelano lončeno posodje, katero je pridodalo srednjeveškemu vzdušju, Gregor in Hugo sta natovorila vsa že kupljena živila, Thragon in Romuald sta na poti v Vrabče sedela v modernem husitskem bojnem vozu (sulice in meči v avtu, povrhu pa še nekaj zelenjave), Minjon se nam je pridružila šele proti večeru.
Že na poti smo okušali sladko pričakovanje naslednjega dne, prihod v Vrabče nas je pa popolnoma navdušil. Veliko dvorišče, katerega vhod je branila železna ograja, obkroženo s kraško hišo, skednjem in delavnico. Hišo je sestavljal osrednji del s kuhinjo, sobami v pritličju in prvem nadstropju, majhnim vrtičkom v ozadju ter veliko »dnevno sobo« s pečjo, naslanjači, zofami in pianinom. Za vse se moramo zahvaliti Borutovemu očetu, ki nam je za ta dan velikodušno odstopil svojo rojstno hišo. Na dvorišču je bil že pripravljen kamin, drva je bilo treba nasekati, mize zložiti, hrano pospraviti in dva sta že morala pripravljati večerjo za sedmerico. Pri vseh teh opravilih smo bili pod budnim očesom lokalnih mačkonov, katerih število je hitro naraslo od enega potepuščka do petih tihih opazovalcev.
Sam večer je minil hitro, zadano delo smo opravili in se ob večerji malce posmejali, pod eno izmed desk odkrili majhnega škorpijona, naložili drva in se odpravili spat. Zjutraj smo namreč želeli Compagnone sprejete čili in naspani.

Jutro velikega dne se je v »dnevno sobo«, kjer sem si postlal, prikradlo tiho in v vse svetlejših odtenkih sive. Ogenj je bil že ugasnil, a nisem želel poležavati v spalni vreči in zadekan v plašč, zato je bilo treba zajeti sapo in stopiti ven po drva. Vrata sem odprl v čudovit in sončen dan, jutranji hlad se je na osončenih delih že umikal in po nekaj tihih minutah je ogenj v peči že veselo prasketal, na ognjišču v kuhinji pa je že stal lonec vode, zraven pa kava in mleko. Malce sem se še umaknil na zofo in pregledal gradivo za delavnice ter ostale stvari v povezavi z Zvenom, nakar sem slišal ostalo družbo vandrati naokoli. Minjon je za zajtrk pripravila slastne palačinke, na katere smo se spravili v sončnem vrtičku za hišo, zraven srkali kavo ter se dogovarjali o poteku dneva. V naslednji uri je bilo dvorišče že polno Compagnonov, ki so v svojih kostumih oživljali sicer tiho dvorišče, prapor Druščine je plapolal z droga, kamin je bil nared za ogenj in Thragon je pričel s prvo delavnico.

Razložil nam je, kako skrbeti za posamezne dele opreme in orožja ter predstavil orodja, s kateremi naj bi to počeli. Pri tem je sicer pripomnil, da v srednjem veku res niso poznali elektrike in strojev, je pa vsakemu od nas ponudil možnost, da svojo opremo očistimo brez modernega brusnega papirja ali brusilnika. Ker smo bili vsi mnenja, da bi v tem primeru dan bil prekratek za vse dejavnosti, smo sklenili kompromis z moderno dobo in se spravili na čiščenje sulic, mečev in bodal. Samo delo niti ni bilo težavno v dobri družbi pod toplim soncem in takoj smo se ob samem čiščenju lotili tudi zabavnih pogovorov. Hugo je kmalu zbral prvo moštvo kuharske delavnice, saj je bilo treba misliti tudi na malico ter počasi na pripravo slavnostne večerje.
Medtem ko so kuharji obvladovali kuhinjo, smo Albreht, Simon, Andreas in jaz Compagnonom prikazali določene prvine nemške šole mečevanja, katere smo se učili pri mojstru Kozi ter jih primerjali z našimi treningi. Pojasnjevali smo določene vidike in principe ter jih čimveč skušali podkrepiti z izvedbami, pri čemer smo poleg meča vključili še bodalo, ker pa dusackov nimamo, smo se pri tem orožju zanesli na domišljijo občinstva.

Sledil je premor, ki je prišel prav za razjasnjevanje kakšnih vprašanj, ki so se porodila v prvi delavnici, nekateri Compagnoni so ponudili svojo pomoč v kuhinji, nekaj jih je paslo radovednost po »dnevni sobi«, ostali pa so se zabavali na soncu. Čas je kar tekel in sploh se nismo zavedeli, koliko smo si imeli za povedati, pokazati in predstaviti. Sonce je naredilo kar opazen lok po svodu, kar smo veliki mizi postavili na dvorišče, ju obdali s klopmi in pripravili potrebno posodje. Sedaj je bilo treba le še počakati, da so iz smeri kamina in dodatnega roštilja prinesli jedi, iz vinske kleti vino in vsi smo si potešili lačne želodce.

Ker smo si privoščili kar daljšo malico (kdo pa naj ustavi tako povodenj veselja in dobre volje z nekim urnikom?!), smo morali sprejeti kompromis in eno delavnico izpustiti. Vox populi je izbral delavnico srednjeveških pesmi, zato smo heraldiki rekli nasvidenje do naslednjič. Zainteresirano moštvo se je posedlo ob vogalu hiše ter si razdelilo gradivo s pesmimi. Kuharsko moštvo je medtem pridno pripravljalo razna testa, meso, priloge in omake ter so jim vsi prisotni izražali pohvale. Same pesmi so bile izbrane kot prikaz obdobja srednjega veka s poudarkom na posebnosti raznih dežel, žanrov pesmi in njihovega sloga. Pričeli smo z nemško govorečimi deželami in najprej spoznavali, nato pa zapeli, srednjeveške klasike kot Palästinalied, Elselein, pivsko himno s kupami, slavno All voll, in pomladno obarvano Totus floreo, ki pa je postala neuradna himna letošnjega Zvena Ostrog. Nadaljevali smo s spoznavanjem E vantende segnor mio, ki jo je spesnil sam Maleus mundi - Friedrich II. Hohenstauf ter se poskusili v sicilijanski Amuri amuri. Na francoska tla nas je ponesla žgečkljiva Quant voi la fluer nouvele in okcitanska La filha dou ladre. Križarsko obdobje nam sta nam predstavili Ahi, amours in Ja nus hons pris Riharda Levjesrčnega, veselo pivsko vzdušje smo spet obudili s pesmijo Tourdion (ki je sicer mlajšega izvora) in se namuznili ob francoski pesmi iz časa Device Orleanske. Toplo Španijo je prinesla pesem La rosa en florese, ki je kljub dvomu uspela zazveneti v sefardskem načinu petja, rekonkvisto pa Paseabase el rey moro in spet malce bolj živ ritem s Pase el agua. Od romarskih pesmi smo spoznali Stella splendens ter se poskusili v večglasnem petju Laudemus Virginem, kjer so se ženski glasovi sprostili in visoko povedli pesem.

Sonce se je bilo že spustilo in veter se je bil dvignil, tako da smo oviti v plašče že znosili omizje v »dnevno sobo«, kjer se je imel zgoditi sam Zven Ostrog. Po uvodnem pozdravu sem kot majordom vsem zbranil Compagnonom predstavil nove bojne tovariše Andreasa aus Dornberg, Sigismunda Fischerja in Marcusa Cumanoviensisa, ki pa je tisti dan bil žal zadržan Ljubljani. Člani upravnega sveta smo Zvenu Ostrog predstavili svoje delo v prejšnjem mandatu in s tem podali svoja poročila, poudarili glavne dejavnosti, procese in nezaključene zadeve. Sledile so predstavitve kandidatov za naslednji mandat in Zven Ostrog je v upravni svet izvolil že dotedanje člane (za majordoma Romualda, kastelana Boruta, zakladnika Celestino, knechta Thragona, herolda Huga, kronista Minjon in intendanda Gregorja), v nadzorni svet pa Arnoro, Leonoro in Clementa, ki bodo kot kuratorji Druščine bedeli nad pravilnim delovanjem upravnega sveta.

Majordom sem odprl debato s predlogom o prestopu v sistem nemške šole pri vadbi srednjeveških bojnih veščin. Debata je sprožila mnogo mnenj in mnogo Compagnonov je zagovarjalo svoja stališča in svoje poglede na zadevo, ki nikakor ni enostavna zaradi posledic, ki jih prinaša s sabo. Vsekakor pa je Zvenu Ostrog uspelo obdržati pogovor v duhu bojnega tovarištva in namena skupne koristi v naši Druščini. Zbrani Compagnoni smo se zedinili v sklepu, da prehod v sistem nemške šole pozdravimo kot korak naprej v učenju veščine, vendar ohranimo finančni pritisk na posameznika v minimumu ter vsi, ki se treningov udejstvujemo, izgradimo sistem, ki bo skupnosti in posamezniku koristen ter čimmanj boleč v prehodu. Izgraditi je torej treba ne le curriculum, napisati nove vaje, zgraditi načrt za popolne začetnike, temveč tudi odkriti čimugodnejše poti do nove opreme in zadovoljive zaščitne opreme, skratka, ves sistem postaviti na novo. Dosedanje izkušnje nam bodo seveda v veliko pomoč in ne začenjamo pri čisti ničli, bo pa za Druščino ta prehod vsekakor opazna stvar.

Zven Ostrog sem majordom zaključil z zahvalo vsem Compagnonom, da so prispevali k boljši prihodnosti in jih pozval, da ostanejo skupno pri večerji, katero so pripravili »vajenci mojstra Huga«. In Hugo je zares mojster kuhalnice in noža! Na njegovo zdravje se je kar nekajkrat pilo. Lombardsko sirovo juho smo si z leseno kuhalnico natočili v skodelice iz kruha, pite (zelenjavne, okrašene z ostrogo, je zmanjkalo še posebej hitro), piščanec z žara in priloge pa so poleg pod zvonom pečenega čebulnega kruha romale na lesene jedilne podlage (pri čemer Druščina dolguje veliko zahvalo prijaznemu Leonorinemu očetu). Blasius se je izkazal za skritega mojstra v pripravi omak, Leonora in Christoph pa sta z okusnimi medenimi pečenjaki poskrbela za poobedek (in tudi za zajtrk). S srednjeveškim posodjem in okusno hrano smo sprostili smeh in veselje je spet napolnilo sobo do stropa in še čez. Vzkliki »Sine concordia, nulla victoria!« so se oglašali preko sobane, trki lončenih vrčkov so jim sledili in marsikateri pevsko nastrojeni Compagnon je odpel kakšno kitico Totus floreo ali All voll.
Ura se je štela že v zgodnje jutro, ko so še zadnji Compagnoni poiskali svoja ležišča, izdatno naložili peči in utonili v sen.

Nedeljsko jutro se je pričelo z lončkom tople osvežitve, nakar smo družno poprijeli za cunje, krpe, gobe in pričeli z akcijo čiščenja. Grmade posode so se počasi, a vztrajno, manjšale, peči so bile spet očiščene in »razpepeljene«, sobe pomite in pometene in dvorišče pospravljeno. Veliko živeža je ostalo, nekaj smo si ga razdelili, ostalo pa čaka piknikov v lepem vremenu (jasno, nekaj smo pustili tudi mačkonom).

Na koncu je sledilo še slovo in zadnji smeh se je odbija od sten hiše, nakar smo sedli v vozila in zapustili Vrabče, doma pospravili opremo in potrebščine ter se utrujeni po telesu, a prerojeni v duhu spravili k počitku.

Romuald Tripolitanski alias Roman Vučajnk in Celestina Ekaterina Gradiščanska alias Tina Balant